V Ljubljani danes svoja vrata zapira Knjižni sejem. Kaj naj rečem? Knjig kolikor hočete. Včeraj me je presenetilo, pravi izraz bi bil dobesedno sezulo, ko sem zagledal neverjetno vrsto in gnečo zaradi tipa, ki niti ne vem, da obstaja.
Chris Carter? Kaj dogaja, sem vprašal znanko? En tip knjige podpisuje. Pa ja ne Janez? Ga ni v Sloveniji, zaradi katerega bi kdo štiri ure stal v vrsti za podpis. Niti za Dončića.
Mogoče gre za sekto in support Janezu, me je spreletelo. Ampak že bežen pogled na množico me je takoj demantiral. To so premladi, to nima veze z Janezom in Budnico.
Očitno je, da nisem več v koraku s časom, ker sem včeraj prvič slišal za tega Chrisa Carterja.
Janezovo Budnico sem šel seveda kupit. Ne zato, ker bi ga hotel podpirati ampak zato, ker me je res zanimalo, s kakšnimi velikimi besedami, mislimi in dogodivščinami zastruplja svojo sekto.
Nateg in razočaranje, je kratek povzetek. Naslov namreč obljublja precej več. Od Janeza sem jaz in najbrž še kdo drug, pričakoval konkretno izpoved v prvi osebi. Npr. takole;
Zjutraj sem vstal po naporni noči. Urška je skuhala kavo in k mizi povabila oba varnostnika, ki sta čakala zunaj na mrazu. Kar maske snemita, sem jima rekel. Fanta sta se čudno obnašala, zato sem ju vprašal, kaj je narobe? Radio je poročal, da vam bo notranji minister Aleš Hojs vročil odstopno izjavo, je mukoma zdrdral eden od njiju?
Aleš? A zaradi Zdravca, sem presenečeno vzkliknil. Samo pomignil sem s prstom in Urška mi je takoj prinesla telefon. Kar glava me je zabolela, ko sem videl kup neprebranih sms sporočil.
Poklical sem Hojsa in mu povedal par krepkih. Preveč si fokusiran na Jenulla in proteste, na NPU imaš pa prevrat. Kdo si je drznil podpisati nalog za preiskavo, me je zanimalo.
Ker je bila zadeva nujna, sem se takoj odpravil v Ljubljano. Vmes me je klicala Mojca Megušar zaradi rož v pisarni in Uroš Urbanija, da bi bil čas, da se STA-jevcem jebe mater. S tem sem se globoko strinjal.
Na Gregorčičevi sta me že čakala Mahnič in Hojs. In seveda nekaj zadrogiranih levičarskih zdraharjev. Nataknil sem si masko in hitro smuknil v preddverje vladne palače. Spomnim se, da mi je takrat zvonil telefon v aktovki. Urška! Mali noče v šolo z masko, kaj naj naredim, mi je morila ženska.
Ne zdaj, prosim te. Najprej moram Hojsa nahrulit in Zdravcu zeleno luč za golfe prižgat. Pogovor sem zaključil in oba čakajoča pogledal z ubijalskim pogledom. Za mano, sem jima ukazal. Do kabineta sta mi sledila kot cucka, jaz pa sem razmišljal, koga bom prvega napadel.
Kaj podobnega seveda ne boste prebrali, ker Janez v Budnici ni napisal nič. Navdahnjen zaradi Trumpove zmage je Biščaku in Tomašiču ukazal, da zbereta njegove že napisane govore za različne priložnosti in jih objavita. Uvod je napisala njegova žena Urška.
Več kot očitno je, da gre za navadno nabirko denarja za gospodarja desnice. Cenen papir in tisk, mehke platnice in nič. Niti ni vredno imena knjiga, kar se mene tiče. Sekta seveda meni drugače. Po njihovem gre za vrhunsko literarno delo. Naj še omenim, da sem bil deležen strupenih pogledov, ko sem se pojavil na stojnici Novih Obzorij in rekel za Budnico. Prijazno, ni kaj.
