Im giving everything mate. So donate pls
Nekoč, ko sem bil še naiven in sem verjel, da so v Sloveniji poštenje, pravica in iskreni odnosi naraven standard, sem verjel tudi medijem. Vsak večer sem gledal poročila in vsako jutro sem prebral časopis. Na podlagi tega sem si ustvarjal mnenja in izoblikoval pogled na svet. Generacija tistih, ki je verjela, če nekaj piše v časopisu ali so povedali na televiziji, je to resnica o kateri se ne dvomi.
Potem so prišli novi časi. Moje ime se je v medijih prvič pojavilo zaradi afere Depala vas. Berem Mladino, Slovenske Novice in Dnevnik. Ime je pravilno, vse ostalo pa v 90% izmišljeno in napisano v žaljivem tonu. Dobro, sem si mislil. Nimajo pojma, nekaj morajo na prvo žogo napisat, pa še k osovraženemu ministru za obrambo Janši sem spadal. To bo?
Dnevi so tekli, poročanja o meni pa so postajala vse bolj bizarna in lažniva. Moja mama je doma ob časopisu Dnevnik in s steklenico na mizi prejokala dneve in noči. Malo tolažbe ji je prinesel obisk Toneta Krkoviča, ki ji je zagotovil, da mediji lažejo. Vaš sin je heroj, jo je prepričeval in obljubil, da se mi nič slabega ne bo zgodilo.
Zaradi afere in pripadnosti sem takrat spoznal novinarje, ki so navijali za Janšo. Vasle je v Delu o meni napisal nekaj prijaznih člankov (danes nekaj nepredstavljivega) in jaz sem potem Delo nesel domov, ker mama je bila naročena na Dnevnik.
Zdaj pa to preberi, sem mahal z Vasletovim člankom pred njo. Ne vem, če sem kaj dosegel, ker je bila potem še bolj zmedena in prestrašena. Eni pišejo, da si baraba, da te je treba skupaj z Janšo zapreti, tu pa piše, da si skoraj slovenski junak? A ti poznaš tega novinarja? Si mu ti to naročil? Ne, ne poznam ga, sem se zlagal. Potem je slišala za tisti izlet z Vasletom v Iran in spet je verjela Dnevniku. To je bilo daljnega leta 1994.
Do svoje smrti leta 2008, je o meni prebrala ali slišala toliko laži in polresnic, da je resnica izgubila pomen. Od leta 2010 pa do danes je bilo o meni objavljeno toliko svinjskih laži, da včasih pomislim, kakšna sreča, da je ni več, ker tole kar se zadnjih 15 let objavlja, bi jo desetkrat pokopalo. Kaj si misli fotr, mi je vseeno. Nisem z njim govoril 18 let. Lani sva se videla na pogrebu, pa se nisva niti pozdravila. Ko ga jebe.
Danes so vsi mediji isti. Vsi lažejo. Če izpustim sebe in ostanem pri drugih, ki jih obdelujejo mediji. Večine stvari ne poznam in ne vem zakaj gre. Preberem. Če verjamem, je pa drugo vprašanje? Včasih se pa v medijih pojavi zgodba ali afera, ki jo delno poznam. In ugotovim, da stvari ne držijo. V medijih? Da o strankarskih trobilih sploh ne začenjam. Rdeča nit je nekoga bombastično napičiti, usrati in mu obesiti temačna ozadja, povezave in namene. Pa naj gre za Janšo, Goloba, Gabrovo, Stevanovića, Ruparja ali koga devetnajstega. Hvala za tako novinarstvo.
Komur se da, kar pomeni da ima denar, čas in živce, udari nazaj. Aktivira odvetnike, sledijo preklici, popravki, posipanje s pepelom in na koncu od afere ne ostane nič. Kozmetična zmaga. Ker drek s katerim obmetavajo svoje žrtve, pusti smrad. Je opral svoje ime ampak mi vemo, da je kradel, lagal, podkupoval in tako naprej.
Novinarji niste zato da hvalite ampak, da ste kritični. Ko se tekst začne s hvalo Zokiju, Alenki in podobnim mojstrom infrastrukturnih podvigov, samo zaprite ali vrzite stran. Potem stopite pred ogledalo in si trikrat ponovite; mene ne bodo imeli za norca. Ne danes!
op.p jaz nisem medij, zato brez težav serviram resnico.
