Kako je bilo, ko ste danes odprli oči? Vas je obiskal Miklavž? Prvi od treh dobrih mož je bil nocoj na delu. Grem takoj, ko končam tole pisanje pogledat PayPal, če je bil res kakšen Miklavž na delu? Ko sem bil otrok, pri nas ni bilo Miklavža in Božička. Bil je dedek Mraz. Pri večini sosednjih hiš so otroci imeli vse tri, kar se mi je zdela huda krivica. Pa mi je mama razložila, da oni hodijo v cerkev. Zakaj pa mi ne hodimo? Jaz bi tudi imel Miklavža in Božička, sem težil. Gremo torej v cerkev najprej. Glej, da tega nikoli več ne rečeš, še najmanj pred fotrom, če hočeš še kdaj dedka Mraza, mi je jezno odpihnila upe na tri porcije daril. Nekaj pa mi ni dalo miru. Hodijo v cerkev? So what. In vsi imajo cunje iz Trsta, mene pa mama vleče v Namo in me na čeke obleče kot zadnjega kmeta, da me je sram na ulico? Zame je bil svet nepravičen odkar ga poznam.
Že okolje v katerem sem zrastel, je bilo napačno. Novo naselje na robu Ljubljane. Ob gozdu seveda. Ulica komunistov, obrtnikov, direktorjev in naša hiša, ki je zrastla po moje pomotoma in iz kljubovanja ne vem komu? Komunistom ali cerkvi? Mama mojega dedka nam je šenkala parcelo zraven njene kmetije, ki je še edina ostala. Vse ostalo so pokupili partijski funkcionarji, gasterbajterji in novopečeni bogataši socializma. Da ne boste zmotno mislili, da v Jugi ni bilo bogatašev. Naše naselje je bilo kot en socialistični Beverly Hills. Ko smo enkrat obiskali sorodnike, ki so živeli v Šiški v bloku, sem bil malce potolažen. Da bi moral živeti v bloku, to bi bilo šele sranje. Kot bi bil ujet v kletki, sem takrat razmišljal. Zadnjih 30 let živim v stanovanjih po blokih in imam še vedno isti občutek. Da sem ujet v ogromnem golobnjaku.
Želite dostop do vsebine? Naročite se in pridobite dostop do vseh objav.
Paketi že od 1 EUR/teden.
