Zadnje dneve si slabe stvari kar sledijo. Ob najbolj neprimernem trenutku mi ukinejo zdravstveno zavarovanje. Zakaj, še ne vem. Najverjetneje sem spregledal kakšno pošto, ker se od januarja valjam po bolnicah in terapijah. Par dni nazaj hočem v lekarni dvigniti cel kup zdravil, ki so mi jih spisali na kartico, tam pa šok. Vi ste samoplačnik, tole bo pa kar drago. No, ni bilo, ker sem vse skupaj pustil tam. Naslednji dan se je zgodba na polikliniki ponovila. Oglasite se v sprejemni pisarni in poravnajte račun za pregled, 58 e! “Excellent”! Kot zdaj kaže, mi bo zavarovanje spet veljalo od 1.7., do takrat se pa lahko jezim sam nase in plačujem račune.
Včeraj sem na enem od spletnih portalov prebral novico, da me je sodišče zašilo in moram bivši ministrici plačat 2700 evrov in umakniti sporne tekste o njej. Kakšno presenečenje. Zadnja informacija, ki sem jo dobil od sodišča je bila, da so zadevo zavrgli, ker ni plačala takse. Od takrat tišina. Sem bil pa obveščen, da bo vztrajala pri kazenskem postopku. In res mi je prejšnji teden detektiv Trivunović v bolnico prinesel sodno vabilo za “predobravnalni” narok jeseni. V zadnjem času me je omenjeni detektiv obiskal vsaj desetkrat. Nazadnje včeraj, ko sva šla potem skupaj na kavo v Brezo. Od tiste zadeve Perš-Čosić-Fotopub, V imenu resnice in tiste jebade s financami, kjer so odločanje prestavili na junij, vse to mi je bilo vročeno v bolnici. Nič pa o Sanji Ajanović Hovnik?
Včeraj sem po mailu dobil neka novinarska vprašanja, pa nisem niti odgovoril, ker jaz nimam nobene sodbe. Lahko komentiram samo novinarske prispevke. Sodišče v zamudni sodbi zahteva, da umaknem nekaj, kar ne obstaja. Omenjeni teksti ne obstajajo od lanskega novembra, ko mi je Klein ukradel domeno in ugasnil spletno stran. Ker večina niti ne ve zakaj gre, bom zgodbo o Sanji Ajanović– kasneje Hovnik, ponovil še enkrat. Nimam se jaz za žalostno resnico komu opravičevati. Bi se svoji mami, če bi bila še živa. Za vse druge se mi pa gladko jebe.
Poleti 1998 sem prišel iz zapora. Tam sem bil leto dni zaradi dogodkov povezanih z afero Depala vas. Opremljen s kazensko evidenco sem naletel na zaprta vrata na MORS-u. Kako je to mogoče, če mi je Janša obljubljal, da ne bo nobenih posledic in težav. Da bo poskrbljeno zame? Za to slednje je imel Janša v mislih SŽ, kamor je pošiljal padle kadre. Njavra prvega. Če bi bil samski Bosanec iz barak, bi mogoče šlo, ker takratna plača 70.000 SIT ni bila niti za najemnino. Ker so se mi izneverili tisti za katere sem na kocko postavil vse, sem se obrnil na ljudi, ki sem jih spoznal v zaporu.
Tako sem leta 1999 šel na sestanek v kletni lokal na Tržaški, ki ga je imel takrat v najemu moj cimer iz zapora Boštjan Fakin. Predlagal je, da oropamo SDK v Domžalah. Ropov nisem imel v mislih, zato sem to ponudno zavrnil. V tem ropu ne bom sodeloval. Kaj pa dilanje droge? Šiljo ima posel na Fužinah. Pokliči ga. Šiljo je bil Nermin Arnaut, prav tako cimer iz Povšetove. Uro kasneje se je Šiljo prikazal na Tržaški in mi predstavil možnosti. Ker ni bilo druge ponudbe za hiter zaslužek, sem sprejel njegovo ponudbo in se z družino preselil v Fužine na Brodarjev trg. Takratna žena seveda ni imela pojma, zakaj se selimo tja.
Na Fužinah sem začel z jutranjim raznašanjem droge dilerjem po blokih, parkih in lokalih. Pri Raletu je delala mlada natakarica z imenom Sanja. Klicali so jo japanska buba. Vsako jutro sem tja prišel na kavo in ji izročil paket z drogami. Malo pred 13 uro sem se oglasil še enkrat in pobral zaslužek. Kadar je delala popoldan ali zvečer, nisem imel opravka z njo, ker popoldan je zadeve prevzel Nuhić.
Takrat se je v Ljubljani prodajala dobra droga in odvisnikov je bilo cel kup. Sanja je postala znana med odvisniki, zato je začela prodajati tudi izven lokala, ko ni delala. Šiljo je takrat od mene zahteval, da pazim nanjo, da jo kdo ne oropa. In tako sem začel vandrati s Sanjo po Fužinah in ji kril hrbet, ko je razdeljevala drogo v parku pri fužinskem gradu. Tam je bil najin hot spot. V štirih mesecih sem zaslužil približno 200 plač, ki bi jih dobil na železnici in živel v zmoti, da sem se odločil prav.
Na Fužinah je leta 1999 drogo prodajalo več kriminalnih združb, zato je prihajajo do sporov, trenj in groženj. Šiljo je drogo dobival od Premila Stojanovića, zato je ulica smatrala, da spadamo v njegov mafijski klan. 15. januarja 2000 se je vse spremenilo. Konkurenca je pred blokom na Brodarjevem trgu umorila Stojanovića in posledično je Šiljo ostal brez dobavitelja. Policija ni stala križem rok in po umoru so v Fužinah sledile racije. Spomnim se tistega jutra konec januarja, ko zjutraj nisem našel nikogar. Policija je med hišnimi preiskavami odpeljala vse s katerimi sem delal. S Šiljom in Sanjo na čelu. Jaz sem se pritajil in čakal razplet.
Po 48 urah pridržanja so Sanjo izpustili. Javila mi je, naj pridem v park pri fužinskem gradu. Bil sem skeptičen, da mi ni morda nastavila past? Zato sem prišel prej in opazoval okolico in dogajanje. Če bi bilo karkoli nenavadnega, bi takrat izginil. Potem se je pojavila ona. Bleda in prestrašena se je ozirala čez rame med hojo, če ji kdo ne sledi. Živčno sem prižgal cigareto in čakal, kaj ima za povedati. Ker so bili ostali priprti, me je predvsem zanimalo, zakaj je ona na prostosti?
Potem je v joku priznala, da je vse povedala in pristala na sodelovanje v zameno za prostost. Povedala je, da iščejo tudi mene. Da me poznajo pod vzdevkom, ki sem ga uporabljal na ulici in, da mojega imena tudi ona ni povedala. Torej so ti verjeli, da me poznaš samo po vzdevku, sem jo spraševal, ker ji nisem verjel. Sploh, ker mi je svetovala, naj takoj pobegnem in se skrijem. Rekel nisem nič, saj so mi bile stvari jasne. Razšla sva se brez besed. Naslednje jutro sem spakiral družino in se preselil na morje, kjer sem v Luciji najel zgornje nadstropje hiše. Tam smo ostali do poletja, ko smo se morali umakniti turistom in se vrniti v Ljubljano. V vmesnem času sem prihajal v Ljubljano in poskušal oživeti posel, ker drugih prihodkov ni bilo. Nenaden beg iz Fužin je imel za posledice spor z najemodajalko, ki me je šla celo tožit.
Zaradi minulih dogodkov in sodelovanja Sanje Ajanović s policijo, sem imel velike težave z ljubljanskim podzemljem. Nihče od takrat znanih dobaviteljev ni hotel imeti opravka z nikomer iz našega kroga. Brez droge ni posla, zato sem se spet začel ozirati proti Janši in politiki. Sestavljala se je prva pomladna vlada pod Andrejem Bajukom in obetal sem si, da bo Janša pri koritu znal držati besedo. Od tega seveda ni bilo nič, zato sem pristal na sodelovanje s starimi znanci iz skupine paravomo.
Cimra iz začetka zgodbe sta jo še slabše odnesla. Fakin je z Jankovićem oropal domžalski SDK in kakšen mesec dni živel kot kralj. Potem so ga nevoščljivi kriminalci zatožili in država ga je zaprla za celih 20 let. Janković pritiska ni zdržal in se je obesil v koprskem zaporu. Šiljo se je za nekaj časa potuhnil, potem pa se je vrnil v Fužine in nadaljeval s preprodajo drog, dokler ga konkurenca ni umorila pred Bounty barom.
Lansko leto se je pod objavo o Sanji Ajanović Hovnik oglasilo več kot 30 bivših in zdajšnjih odvisnikov, ki so v letu 1999 in 2000 kupovali drogo v lokalu na Fužinah od nje. Vsaj polovico njih je pripravljeno jeseni priti na sodišče in povedati, od kje poznajo Sanjo Ajanović. Zato mahanje z zamudno sodbo ne bo vžgalo. Se spomnim, da so Janšo pred kratkim cepili z zamudno sodbo. In potem je bil cel halo, ker Janez ni imel možnosti podati svoj zagovor. Krivica pa taka! Samo z istimi vatli lajajte še naprej, pa ne bo nobene zamere.
Opravičila tatinska bivša ministrica, ki so jo ujeli s tacami v marmeladi, ne bo dočakala. Lahko se ona opraviči meni in vsem, ki jih je izdala policiji takrat. 14 let kasneje sva se naključno srečala pred državnim zborom in šla na kavo v Maxi. Zamere pozabljene? Ne. Kaj zdaj delaš? Pri Alenki Bratušek sem.
se nadaljuje
