Zjutraj peljem na sprehod oba smrčka in zagledam presenečenje. Povsod policija in trakovi. Če bi kam hotel z avtom odpade, ker so s policijskim trakom zaprli naše parkirišče. Križišče na Celovški zaprto, ostale ceste blokirane s policijskimi vozili. Osamosvojitev 2 ali državni udar? Nak, nič od tega. Maraton je prišel v mesto.
Kakšnih deset minut čez osem se je prikazalo tisto vozilo z uro na strehi in za njim dva tekača. Množica, ki se je zbrala jih je navdušeno pozdravila. Sto metrov za njima je iz megle pritekla manjša skupina tekačev. Za njimi še tretja, na čelu katere je tempo narekovala mlada rdečelaska. In potem vsi ostali v strnjeni gruči.
Potem, ko sem se usedel v bližnji lokal in žulil jutranjo kavo, so mimo pritekli tisti najbolj pogumni, ki jim sicer ne bi pripisal, da so sposobni preteči kilometer. Pri sebi sem si mislil, vsaka čast vsakemu posamezniku, ki je pritekel mimo.
Zavidal sem vsakemu posebej, ker jaz po operacijah na gležnju ta trenutek težko hodim, o teku lahko samo sanjam. Resnici na ljubo, tudi če bi bil ta trenutek povsem ok, ne bi razmišljal o udeležbi na maratonu. Niti temu najmanjšemu na 10 kilometrov. Maratonci ste zame posebna vrsta športnikov, ker uživate v trpljenju. Tek na dolge proge ne more biti užitek, je lahko samo mučenje in trpljenje, da si dokažeš, da zmoreš.
Meni je bilo največje trpljenje jutranji tek od Škrilja do Štalcarjev in nazaj. 12 kilometrov vsako jutro. V vojaških hlačah, supergah in kratki majici. K sreči inštruktor Seneković iz francoske tujske legije ni zahteval, da tečemo v škornjih ali z orožjem. To bi bilo šele umiranje.
To kar omenjam sega v daljno preteklost, specialna brigada Moris, Kočevska Reka 1992-1993. Naj povem, da so mnogi obstali in obsedeli na pol poti in potem počakali, da je glavnina obrnila v Šatlcarjih in se vračala nazaj. Jaz nikoli, zato sem bil preveč ponosen in trmast.
Bolj kot s tekaškimi športnimi disciplinami sem se v življenju srečeval s tistimi, kjer tečeš za svobodo ali življenje. Z bežanjem torej. V Skopju sem vojaški policiji pobegnil in nekaj dni kasneje na predvečer osamosvojitve končal na Gregorčičevi v Ljubljani. Takrat sem od železniške postaje v lisicah tekel do reke Vardar in potem ob reki do pošte, kjer sem v grmu sedel do mraka. Tisto traso ob reki Vardar sem poznal, ker sem se prejšnjo jesen tam udeležil krosa JLA. Poznavanje terena mi je takrat precej pomagalo, da sem uspešno pobegnil. Ko ti gre za glavo, tečeš kot tisti lik iz filma Forrest Gump. Na tistem prej omenjenem krosu seveda nisem zmagal, na tem pa sem.
Potem dolgo nisem tekel zares, kot se temu reče. In časov “Depale vasi” se spomnim samo enega teka v smislu bežanja. Krkovič nas je poslal na RGL radijsko postajo, ki danes žal ne obstaja več. Radio glas Ljubljane je bila zame legendarna radijska postaja. Iz tiste stavbe sem potem bežal z varnostnikom ob Ljubljanici in naslednji dan končal na naslovnici ljubljanskega Dnevnika.
V kasnejših letih sem enkrat pobegnil iz zapora na Povšetovi, ampak ni šlo za tek. Takrat sem v delovnem obratu na Golovcu splezal na drevo, skočil na streho in na drugi strani na ulico. Potem sem ustavil taksi in se odpeljal domov. Dve uri kasneje sem se po isti poti vrnil na Golovec in ob 15 uri v zapor. Nihče ni vedel, da sem “manjkal”. Povod je bil telefonski razgovor prejšnji večer in izzivanje, da itak nič ne morem, ker sem v arestu.
Leta 2007 sem v Šentvidu pobegnil iz policijske Škode in tekel disciplino sprint na 100 metrov do naselja Zvezda. Uspešno. Nekaj mesecev kasneje so me še bolj uspešno ujeli ljubljanski kriminalisti. Brez teka, samo obkolili smo me, jaz pa sem dvignil roke in se potem na njihovo zahtevo ulegel na tla. Potem se je moja tekaška kariera končala.
Upam, da bom lahko še tekel. Pa ne mislim pred zakonom in te scene, saj se razumemo 🙂
