Danes je sreda. Ljubljana je oblačna in na mojem koncu dežuje. Po dveh popitih “kozlih” se mi zdi, da joče nebo.
Bila je sobota minuli vikend zvečer. S prijateljem sem bil zmenjen, da po 21 uri pokliče in pride do lokala, kjer se večkrat srečava in opravljava domovino. Sedim torej doma na kavču, berem Kirstovega Junaka v stolpu in pogledujem v telefon. Nič? Ura se je bližala 22-i, zato ga pokličem.
Želite dostop do vsebine? Naročite se in pridobite dostop do vseh objav.
Paketi že od 1 EUR/teden.
Prijavite se, v kolikor že imate naročnino.
