Naša obveščevalna služba (varnostna je bolj malo) Sova je posebne vrste zgodba. Nekoč je bila to Udba, po domače služba državne varnosti. Domovala je za ovinkom centrale komunistične partije, slabih 100 metrov od veleblagovnice Nama. Tisti časi so bili za uslužbence SDV tako naporni, da je morala celo družina Kos angažirati svojo najmlajšo članico Marto. Vse za Tita, partijo in Jugoslavijo. Za Slovenijo bolj malo.
Potem je prišla osamosvojitev in SDV je bila pred ukinitvijo. Veljaki Demosa in zmagovalci plebiscitarne odločitve, so se namreč tajne komunistične službe bali kot hudič križa. V njihovih arhivih so bili vsi, ki so stopili na novo rojen slovenski politični parket. Na predvečer osamosvojitve je v centrali SDV gorela samo ena luč. Vodja operative je v svojih spominih zapisal, da se je tisti večer začela notranja vojna za obstoj in prihodnost. Začela se je največja kraja dokumentov iz arhiva. Prišli so Bavčarjevi uniformiranci in fantje iz Kočevske Reke. Kučan ni pošiljal nikogar, ker za njegove so arhiv pospravili že med tistim prerivanjem na Prežihovi 4, kjer je bil glavni štab RŠTO. Po približni oceni je bilo v prvi postavi slovenske politike 91 in prvem sklicu parlamenta kar 70% sodelavcev SDV. Kdor ni sodeloval je bil tarča, zato so imeli dosjeje vsi. Umetnost, imenovana interpretacija v šoli manipulacije, dobi domovinsko pravico in ples se je lahko začel.
Želite dostop do vsebine? Naročite se in pridobite dostop do vseh objav.
Paketi že od 1 EUR/teden.
