Približno takšen je občutek ob povratku v Ljubljano. Kot, da bi padel nazaj v črno luknjo. iz sonca in morja direktno v mraz, meglo in dež. Če bi bilo vreme edina stvar, ki je trenutno ne maram, bi bilo skoraj sanjsko. V Ljubljani te v zasedi čaka stres na vsakem vogalu. Težave zaradi štirinajst dnevne odsotnosti niso šle nikamor. Niso odstopile, če lahko temu verjamete? Kljub vsem pritiskom na eni in ignorance na drugi strani. 26-ga, za moj rojstni dan sem sedel v baru ob plaži, ko mi zvoni telefon. PP Šiška, se mi je izpisalo na telefonu. “Koji kurac bi oni radi od mene na ta dan”?
Policist se predstavi in mi pove, da ima zame odredbo za prisilno privedbo. Kako prosim? A za takoj, me je predvsem zanimalo, ker sem bil daleč stran od osovražene prestolnice? Ne takoj, enkrat konec novembra je razpisana sodna obravnava. Ker ne dvigaš pošte, je sodnica odredila prisilno privedbo. Potem ga je zanimalo, če bom šel sam na sodišče ali bom tistega dne prišel na Podutiško, da me peljejo oni? Če lahko izbiram, potem sem za prvo možnost. Da grem sam. Nič sicer nimam proti zastonj prevozu in brez iskanja parkirnega prostora pred obravnavo. Že to je tako stresno početje v centru, da si potem brez veze sprovociran v sodni dvorani. Zaradi parkirišča? In potem te še vsi gledajo kot največjo vnaprej krivo barabo, če te tja pripeljejo policisti in “bog ne daj” v lisicah ☠️. Potem si tam hitro končal.
Želite dostop do vsebine? Naročite se in pridobite dostop do vseh objav.
Paketi že od 1 EUR/teden.
