Bil je eden tistih večerov, ko ti je vseeno. »Ravno za sve« ali še kaj bolj sočnega. Slovenščina gor ali dol, na nivoju cestnega dogajanja je to univerzalni jezik za kletvice. Krščen Matiček, naj te pocitra sto peklenščkov? To ne gre. Kdo bi me pa resno jemal, če bi to zrecitiral namesto »jebo ti pas mater« ali just, “jebem ti mater”(fire starter za naše južne brate). Razen, da mi je bilo takrat vseeno, je bila ura že krepko čez polnoč. In ja, na vrata tistega veleposlaništva nisem prišel nabliskan, čeprav dogajanje sega v čas, ko sem bil več ali manj omamljen. Preden sem se pojavil na vratih veleposlaništva, sem se dodobra informiral o državi, njenih težavah in interesih v Sloveniji. Videl sem, kako takšno sodelovanje poteka na hrvaškem, v Italiji, Iraku in Afganistanu. Slednji sta bili zaradi ameriške okupacije poseben primer, saj so sodelavci prej ali slej postali teroristi kakšne lokalne uporniške skupine. A to je Slovenija, dežela hlapcev. Vredno je bilo poskusiti. Le kaj bi šlo lahko narobe?
Zvonec. Kamera se obrne proti meni. Potem zaškrta v vratih. Zaspan varnostnik se je pretegnil na stolu in v angleškem jeziku vprašal, kaj bi rad? Veleposlanika. In to takoj, ker gre za nujno zadevo, sicer bi prišel sredi dneva. Varnostnik ni rekel nič. Dvignil je telefon in nekaj trenutkov kasneje sta prišla še dva varnostnika. Naj stopim čez detektor in odložim vse stvari, mi je ukazal. Po dobro znani proceduri iz zaporov in sodišč, sem lahko stopil na hodnik v notranjost veleposlaništva. Manjši od obeh prišlekov mi je pokazal na lične stole ob zidu. Naj sedem in počakam, je pomenila njegova kretnja. Odkimal sem, da nimam časa sedeti in naj zbudijo veleposlanika, ker bom govoril samo z njim.
Želite dostop do vsebine? Naročite se in pridobite dostop do vseh objav.
Paketi že od 1 EUR/teden.
