Ko je bilo življenje še brezskrbno, sem bil v tem času na Malem Lošinju. Po morju je vsako leto prišla Titova štafeta in naše slavne zgodovine ni nihče postavljal pod vprašaj. Da po svetu ne sadijo samo rožic sem izvedel približno takrat, ko je v Černobilu razneslo jedrski reaktor. Pusti sadje in ribe pri miru. Najbolje bo, da se ne premakneš od prikolice, je sklenil poglavar družine. In tako sem tisti prvomajski dopust presedel pred prikolico pod budnim nadzorom staršev in sestre.
Dve leti kasneje sem pred isto prikolico listal Mladino in prvič slišal za Janeza Janšo. En mlad, rahlo plešast in precej trhlen novinar omenjenega tednika je vojski sunil tajen dokument in ga objavil. Faca. Takrat sem mislil, da je Janša novinar. Pa da ima tip jajca. Detajle sem izvedel kasneje. Takšne, ki jih poznate vsi. Od aretacije, pripora, biznisov s prav tako priprtim tatinskim vodnikom JLA Leljakom, čufti, sladoled z zasliševalci in seveda evforični občutki, ker se je zaradi njega dogajal narod na Roški. Nedolžna žrtev, na cesti pa goreči privrženci, to je duševna hrana in večna motivacija, ki se je nikoli ni odrekel. Kot zasvojenec. Mladostne spomine si je dal organizirati pred sodiščem v zadevi Patria, kjer seveda ni bil niti žrtev niti nedolžen. In potem letos v Celju, kjer ni bil tako kriv, da bi bil lahko obsojen.
Želite dostop do vsebine? Naročite se in pridobite dostop do vseh objav.
Paketi že od 1 EUR/teden.
