Leto je naokoli in spet je prišel tisti dan. Praznik za cvetličarne, dobitnice pa ženske. Naša glasna predsednica propagira “Vsak dan je 8. Marec“. Za njo sicer velja, da je vsak dan Božič. Zdaj pa čisto resno. Saj si v resnici nihče ne želi, da bi bil vsak dan 8. Marec? Dan hinavščine in popivanja? Bi rekel, da smo skoraj na tem, da imamo to res vsak dan. Za nameček je Maljevac iz Levice nekoč ustanovil institut za molzenje javnega denarja in ga poimenoval po dnevu žena. Res primerno za pedra. Omenjeni institut zdaj uspešno fura zloglasna in nikoli sita Nika Kovač, zaradi katere se je današnji praznik nehote priskutil večini normalnih žensk.
Vsako leto modrovati o istih štosih mi ravno ne sede. Ženske gor in oh in sploh. Da ne bi kdo rože pozabil, se ne spodobi. Ostanite toliko prisebni in ne nagovarjajte tistih, ki se identificirajo kot ženske. Ker spola sta samo dva. Zato tip, ki se mu je zavrtelo v glavi in si ga je dal odrezati, nikoli ne bo ženska. Na to temo sem govoril z enim od ljubljanskih psihiatrov, če bi on pacientu odobril spremembo spola? Bi, čeprav vem, da oseba ni gladka ampak zastrupljena z LGBTQ+ vero. Če jih zavrneš, si boš na vrat nakopal tožbe in nevladne organizacije, ki podpirajo te paciente. Precej možnosti obstaja, da si za vrat nakoplješ še predsednico države, ki je prva zagovornica človekovih pravic vseh big time funknjenih.
Za nazaj sem spomnim toliko 8. Marcev, da ne vem katerega bi tokrat omenil? Mogoče tistega izpred 30 let, ker bo ta mesec v znamenju tridesetletnice afere Depala vas. Janez Janša je v sodelovanju z Biščakom ob 30. obletnici finalnega obračuna v trgovini z orožjem, spisal novo resnico. Ni edini, ki piše knjige prilagojene trenutni politični situaciji in prireja zgodovino, ampak tovrstne knjige bi morale nositi temu primerno oznako. Podobno kot tiste lažne in zavajajoče novice na X-u. Samo dva sta, ki lahko povesta pravo zgodbo o aferi, ki se je končala v Depali vasi. Na eni strani Smolnikar in na drugi jaz. Vse ostalo so interpretacije stranskih igralcev, opazovalcev in političnih mešetarjev.
Tistega 8. Marca zloglasnega leta 1994, sem kupil rože in obiskal mamo v Črnučah. Zaradi viška takratnega dogajanja (aretacija Smolnikarja naj bi se zgodila čez nekaj dni na Grmezu), sta bila z mano dva varnostnika. Počakajta v avtu, da ne bo koga kap, sem jima svetoval pred hišo. Mama me je bila kot vedno vesela, z rožami ali brez. Kava? Ok, čeprav nimam veliko časa. Hotel sem ji povedati, da se bo v naslednjih dneh zgodilo nekaj, kar bo zagotovo prvovrstna pizdarija. Naj ne bere in naj nič ne verjame, sem ji hotel položiti na srce. Jasno mi je bilo, da bo to kar bomo storili končalo v vseh medijih. Nisem pa si mogel niti približno predstavljati, kakšna pizdarija bo res nastala!
Čakam torej primeren trenutek, da ji povem. Ona pa meni razlaga, kako je vesela, da imam službo, da sem priden, ne počnem neumnosti in te fore. Kako naj ji povem in pokvarim dan? In odlašam naprej. Vmes mi zvoni pager. Enkrat, dvakrat, trikrat? Opozarjajo me, da je čas da grem. Dobro, pri vratih ji bom povedal. Deset minut kasneje pri vratih. Objemanje in koga naj vse pozdravim, kdaj spet pridem in podobne formalnosti. Nisem imel srca, da bi ji kaj rekel. Mogoče iz vsega skupaj ne bo nič, sem se tolažil. Ne bom jo brez veze sekiral. Odšel sem kot, da je vse v najlepšem redu in lahko v miru čaka prvega vnuka.
Štirinajst dni kasneje sem bil na naslovnici Dnevnika. Doma so bili naročeni na prav ta časopis. Stric ji je prinesel še Slovenske Novice, kjer so zapisali, da je za mojo glavo razpisana nagrada 500. 000 mark. Mamo je seveda kap. To je bil začetek konca. Steklenice ni več izpustila iz rok.
Toliko o 8. Marcu za letos.
