Dvajseti marec 1994! Pomlad je prihajala v dolino Šentflorjansko. Pa ne samo pomlad. Tudi trenutek obračuna z nasprotniki. “Organizacijo”, kot so se sami poimenovali. Stanje je bilo na moč zapleteno, predvsem iz operativnega vidika. Nekaj se je moralo zgoditi! Vojko Smole, odpuščen in degradiran podčastnik, ki je vaščane nekoč prepričal, da je pilot miga, je naredil usodno napako. Izzval je Njavra. Dare Njavro je za Smoleta doktor vohunskih znanosti. Pol ure je rabil, da se je Vojko Smole zlomil in priznal, da zbira informacije in jih nosi Smolnikarju in Kosu. Pozivnik, ki je bil v lasti Beznikove specialne enote, je čudežno piskal v Smoletovem žepu. Naslednji hip je Njavro vedel, da je “Policija” tehnično opremila pripadnika vojske. Četudi v suspenzu in tik pred odpovedjo, še vedno je bil vojak. Da ne bi Smole ogrozil naslednjih operacij, ga je Njavro kratko malo dal pod ključ. Govoril mu je, da je ogrožen, da mu mora zagotoviti varnost in ga je zaprl nad Kočevsko Reko v planinsko kočo. Tam je Smole ždel tedne, glumil varovano osebo in žrl živce svojim čuvarjem. Kazen je bila za to vsakega, ki je moral takrat stražit Smoleta. Po mesecu dni je Smoletu potegnilo, da je v zaporu. Takrat se je že zgodila Depala vas in Smole je hočeš nočeš pristal na vse, kar mu je Njavro ukazal.
O sami aretaciji je bilo prelitega toliko črnila in toliko pametnih glav je after razsojalo. Le tiste, ki smo bili tam in izvedli zadevo, se ni nič spraševalo! Od trenutka srečanja z Smolnikarjem tistega usodnega nedeljskega večera 20.3. 1994, sem bil ozvočen. Magnetogram pogovora je bil tolikokrat objavljen, da ga ne bom obnavljal. Do trenutka, ko sem izstopil iz Smolnikarjevega BMW-ja, je vse potekalo po načrtu. Mapo z dokumenti sem imel pripravljeno v avtu. Smolnikar bi moral parkirati poleg mojega avtomobila, kjer je čakala ekipa za aretacijo v kombiju. Težave so nastale, ko si je Smolnikar premislil. Ustavil je na dovozni cesti 50 metrov stran. Sedel sem v svoj avto, po zvezi sporočil nastalo težavo in čakal navodila. Nekaj časa sem zavlačeval s tem, da mi avto noče vžgati. Moral bi se namreč odpeljati do Smolnikarja in se vzporedno ustaviti. Potem bi mu skozi okno vrgel obljubljene dokumente.
Napetost je naraščala. Gledal sem proti Smolnikarju in opazoval zadnje luči BMW-ja. Bodo mirovale ali ne? Vzel sem mapo in stopil iz avta. S težkim negotovim korakom sem stopal proti njegovemu avtu. Hkrati je iz parkirišča speljal kombi z ekipo. Potipal sem pištolo, če je varovalo odpeto? Še petnajst metrov do BMW-ja! Potem je kombi prižgal luči, ko je bil oddaljen še kakšnih 50 metrov od BMW-ja.
BMW je divje speljal! Smolnikar je spregledal past in pobegnil, še preden sem mu dal dokumente. Nemo sem opazoval, kako je kombi zdrvel za njim. 100 metrov naprej so se divje ustavili, kajti pot je BMW-ju blokirala avto vojaške obveščevalne službe. Za volanom avta je sedel Njavro, poleg njega pa uradni vodja operacije podpolkovnik Simon Krejan !
Smolnikar se je znašel v pasti. Poti so bile blokirane. Iz kombija so skočili maskirani specialci Moris-a. Vsi, ki so izvedli aretacijo so bili pooblaščene uradne osebe. Smolnikar je ignoriral poziv k predaji, skratka poskušal je nemogoče. Speljal je v levo in pri tem zadel enega od specialcev, ki so odreagirali kot so. Razbili so stekla in Smolnikarja izvlekli iz vozila. Lahko bi se končalo slabše, lahko bi kdo streljal. Če bi se v tej vlogi znašli specialci Policije, vprašanje če ne bi streljali z vedenjem, da je oseba v vozilu oborožena. Tudi ta scenarij je bil v igri, če ga slučajno ustrelimo in Smolnikar ne bi bil oborožen. Njavro je za ta primer vzel iz skladišča bivšo Smolnikarjevo pištolo (po serijski številki) in uničil reverz o vračilu. Če bi prišlo do tega, bi mu podtaknili njegovo bivšo vojaško pištolo. Eden iz ekipe Paravoma je imel to pištolo pri sebi. Njavro ne, ker je sedel s Krejanom v avtu in vodil operacijo, Krejan pa o teh dodatnih rabotah ni imel pojma.
Dokler je samo Njavro pritiskal, da se Smolnikarja aretira, sem se izogibal tej nalogi. Krejan je vedel, da to ni pravilna poteza in ni zagovarjal aretacije in škandala. Ker se Krejan ni strinjal, sem Smolnikarju rešil glavo na Grmezu. Če bi prišel, kjer mu je Paravomo nastavil past, se živ ne bi izvlekel. Nekoč davno nazaj sva se dogovorila, da če ga pokličem po imenu Mile, to pomeni, da govorim pod prisilo. Samo upal sem lahko, da tega ni pozabil. Pogovor, ko sem klical Smolnikarja se je snemal. Poleg je stal Njavro.
Začel sem z “živijo Mile”, nadaljevanja se ne spomnim. Nisem bil prepričan ali je dojel ali ne? Dojel je! Umaknil se je. Njavro je besnel. Škoda ni bila povzročena, kvečjemu korist. Zdaj mi je Smolnikar zares zaupal, saj sem mu rešil glavo. Ko se je 14 dni kasneje Krejan zagrel za aretacijo in je stvar dobila uradno pokritje, se je čas zanj začel odštevati. Takrat še nisem vedel, da se je začel odštevati tudi naš čas.
Nemo sem strmel v kolege, ki so maskirani izvajali aretacijo. V roki sem stiskal mapo. Ni je vzel, prej je speljal. Zakaj so ga sploh blokirali, če ni vzel mape? Tole se ne bo dobro končalo. Usta sem imel suha in brez sline. Občutek nelagodja namesto zmagoslavja se je vtihotapil vame. Stal sem in nemo opazoval dogajanje. Zveza se je začela oglašati; Marinec, kje si, ……..vidim te,………prasketanje, šumenje, ……..pridemo do tebe, ne hodi ………. Kot v sanjah slišim te stavke iz malega hreščečega oddajnika.
Do mene je prišel stotnik Andrej Beljan iz Njavrove ekipe in mi dejal;
Kje imaš dokumente ?
Tukaj !
Daj jih sem, mi je skoraj ukazal Andrej Beljan.
Na jih, sem stegnil roko in mu izročil še zaprto mapo s pripravljenimi strogo zaupnimi vojaškimi papirji, ki so bili pripravljeni za Smolnikarja.
Kolega Beljan je vzel mapo in jo izročil Njavru. Dare Njavro je odtrgal rob mape, jo stisnil pod jakno in stopil k sesutemu BMW-ju. Stal sem nekaj metrov proč in opazoval dogajanje. Njavro je izkoristil trenutek, ko so se vsi ukvarjali z Smolnikarjem in na kraj prispelo Domžalsko Policijo. Na sovoznikov sedež je odvrgel odprto mapo in dokumente. Seveda na razbito steklo, kar ni ostalo neopaženo. Težke debate za zaprtimi vrati so se dogajale okoli tega, da se nikoli se ne sme izvedeti, da je Smolnikar odpeljal brez dokumentov. Vse pade v vodo zaradi tega. Vsa pojasnila o smotrnosti in upravičenosti aretacije odpadejo, če se izve, da sploh ni vzel dokumentov. Še huje, da smo jih naknadno podtaknili. Dejansko ta večer Smolnikar ni storil nič nezakonitega, če odmislimo sam naklep.
Ker bi dejstvo, da Smolnikar ni vzel dokumentov postavilo na glavo našo upravičenost do aretacije, se je o tej top napaki Njavra dosledno molčalo. Andrej Beljan je prvi spregovoril, ostali smo dosledno lagali o očitku, da so dokumenti naknadno vrženi v vozilo Smolnikarja. Ker bi bilo v primeru, da bi Smolnikar vzel papirje, naše posredovanje upravičeno, smo stokrat ponovili razlago, kako je Njavro nerodno strgal mapo in stresel dokumente po sedežu in razbitem steklu, da bi z VHS kamero posnel obremenilni dokaz. Posnel ga je, dejansko pa je posnel dokaz o podtaknjenih dokumentih. Prvič zdaj sem povedal, kaj se je dejansko zgodilo, do sedaj se je o tem strogo držalo prvotne zgodbe.
Smolnikarja so naši potem odpeljali na sedež VI. Uprave na Kardeljevo ploščad. Jaz sem se vrnil na delovno mesto na Grmez. Uro kasneje je moja krinka padla. Na Grmez se je pripeljala delegacija iz MORS-a in kup mojih sodelavcev iz specialne brigade. Prinesli so mi novo svečano uniformo v katero sem se moral takoj preobleči. Zdaj si pomemben. Zdaj si varovana oseba. Mislil sem, da se jim meša. Zjutraj sem hotel domov in vse skupaj pozabiti, pa se je pravo sranje šele začelo. Sredi noči sem moral z njimi na sedež VI. Uprave, kjer smo do jutra in naslednje dni spremljali razplet in čakali, kaj se bo zgodilo? Država je bila namreč po prvih informacijah o brutalnem posegu vojske nad civilistom v popolnem šoku.
o.p. Mikstone special blog (2010-2013)
