Red days

Vikend je bil rezerviran za Dražgoše. Ista zgodba vsaka leto. Kot tista dobra dva tedna nazaj, v pričakovanju novega leta so družine že zbrane ob bogato založenih mizah, začne Krčmarica isto lajno vsako leto. Za leve politike je romanje v Dražgoše istega ranga, kot je za desne romanje na Brezje. Zato ni čudno, da so Dražgoše simbol razkola. Na eni strani opevajo junaško bitko partizanov z Nemci. Druga stran pa pravi, da so bili vsiljivci v vasi, ki so se ob prvem strelu pognali v beg in na smrt obsodili številne nedolžne vaščane. Karkoli je že bilo v Dražgošah, svetovni priznani zgodovinarji ne omenjajo nobene pomembne bitke na slovenskem. Druga svetovna vojna bi se končala kot se je, če bi v Sloveniji vsi obsedeli doma in dali mir. In danes bi se ukvarjali z drugimi stvarmi, ne pa z večnim razkolom in povojnimi poboji, ki jih desnica zvesto uporablja za politični boj. Vem, da se slavilci partizanov ali domobrancev na tem mestu ne boste strinjali z mano, ker ste pač slavilci. A dejstvo je, da bi šla druga svetovna vojna mimo nas brez žrtev, če je rdeči ne bi izkoristili za revolucijo, beli pa za kontrarevolucijo.

Tega najbrž še nikoli nisem omenil. Jaz nikoli nisem bil v Dražgošah. Bil pa sem enkrat v nedeljo pri maši na Brezjah. Star sem bil pet let, tja me je peljala stara mama, ker me je imela tisti dan v varstvu. Pred cerkvijo so na stojnicah prodajali razno versko kramo in celo igrače. Stari mami sem težil toliko časa, da mi je kupila črno plastično brzostrelko. Fantje moje generacije se najbrž spomnite, da je šlo za precej glasno ropotuljo, ko si pritisnil na sprožilec. Ob strani se je celo lučka prižigala. Oborožen z novo brzostrelko sem se dolgočasil v tisti gneči v cerkvi, zato sem preizkusil novo igračo. Tisti drdranje brzostrelke je bilo v cerkvi še bolj glasno. Stara mama se je križala in mi odkimavala, dokler me ni eden od župnikov prijel za ušesa in odvlekel ven. Zunaj mi je še prilepil klofuto in me pustil pred zaprtimi vrati.