Včeraj je šlo zares. Na kocki je bil ponos naroda in nekaj vzporednih karier. Kdo so vzporedni karieristi vam ne bom razlagal. To so tisti, ki se ob igriščih mastijo na račun športnih uspehov drugih. Mama Dončić je en lep primer, dokler je sin ni sunil v rit, ker mu je speljala blagovno znamko. Zdaj je na vrsti ata. Temperaturo je prišla dvigat celo vidno shujšana predsednica države (upam, da ni postala veganka) in igralcem sporočila, da Slovenija diha z njimi. Manjkalo je tisto, da v njej domače kamere pove, da vsa elita zbrana v VIP prostoru diha z narodom. Razen Roberta in Tine. Na hudih duševnih mukah je bil včeraj bivši predsednik Borut Pahor. Ni več prvi klovn z zastavo. Je pa napisal priročnik, kako vse življenje živeti na plečih naivnih davkoplačevalcev. Brez odgovornosti, samo prazno nakladanje in neskončno upogibanje. Iz tega je Borut doktoriral.
Naj demantiram predsednico. Jaz včeraj nisem dihal za nikogar. Ob 19.30 sem bil naročen v zasebni zdravstveni ambulanti. Prej težko, ker so čez dan najbrž vsi zaposleni v UKC Ljubljana. Finale tistega, kar se je začelo v začetku septembra. Mogoče polfinale, ker sem vsaj enkrat še naročen. Doktor meni, če hočem narkozo, blokado ali nekaj podobnega. Da ne varčuje s tem, naj kar povem, če boli. Brez narkoze prosim. Zaprl sem oči, stiskal pesti in mislil na vse težave in zaplete, ki se vrtijo okoli te spletne strani. Pozabil sem na bolečino. Bes in sovraštvo sta strnila vrste v scenarijih, ki jih papir ne prenese. Tole ni papir, razumete pa. Potem je bilo konec, ura 21.30.
Želite dostop do vsebine? Naročite se in pridobite dostop do vseh objav.
Paketi že od 1 EUR/teden.
