Pritisk v glavi mi je popustil, ko sem stopal za njim po stopnicah. Najbrž je to dober znak, sem si domišljal. Gor je OK, dol pač ne. V kleti ne more biti nič dobrega, to je znano vsem. Sploh, če je to policijska postaja na Trdinovi ali pripor v Solkanu. To sta najhujša kletna prostora, ki sem ju srečal v življenju. Nekoč sem res končal v kleti Krkovičeve gostilne, a tam so bile zadeve drugačne, ker nisem bil v vlogi potencialne žrtve. Pa ne govorim o pretihotapljenih keramičnih ploščicah iz Italije, ki smo jih morali zaradi članka v Mladini v eni noči razbiti. Ne bom zdaj zašel v tiste slavne čase, bo še čas za to.
Zgornje nadstropje. Škripajoče stopnice so mi šle na živce. Glasen je bil tudi obrabljen parket, dokler nisva prišla do ogromne preproge. Takoj sem opazil, da ni nikjer oken. Samo pusta vrata s številkami na obeh straneh hodnika. Na koncu so bila še ena vrata, pred katerimi je stala uniformirana oseba, ki ni bil varnostnik. Moj gostitelj mu je pokimal in mladenič v uniformi je z naučeno kretnjo pozdravil in odprl vrata. Vstopila sva v razkošno opremljeno pisarno, ki niti slučajno ni bila varna soba. Pisarna brez oken, sicer pa me je prostor spominjal na pomanjšano verzijo Janševega kabineta na Kardeljevi ploščadi, ko je bil prvič obrambni minister. Kup knjig, uokvirjenih fotografij s pomembnimi osebami, odlikovanj in replik orožja. Bežno sem ošvrknil razstavljene fotografije in prepoznal Milana Kučana z njihovim predsednikom. Največja fotografija v pisarni je visela na steni. Na njej se je smehljal predsednik države. Jasno mi je bilo, da nisem v nikakršni beli sobi ampak pisarni vodje varnosti na veleposlaništvu.
Želite dostop do vsebine? Naročite se in pridobite dostop do vseh objav.
Paketi že od 1 EUR/teden.
