Folklora po slovensko gre nekako takole! O nekom napišeš ali objaviš neprijetno resnico. Sledi manjši vihar in zgražanje, potem pa prej omenjena folklora. Grožnja z vsemi ustreznimi pravnimi postopki za zaščito dobrega imena. To je predstava za medije in nič drugega. Ker v nadaljevanju se redko zgodi, da te res kdo spravi na sodišče. Važen je prvi odziv, da lajaš nazaj, groziš, diskreditiraš avtorja in upaš, da gre stvar v pozabo. Čez nekaj let se nihče ne bo spraševal, zakaj ni sodnega postopka?
Pred slabimi šestimi leti sem objavil tekst “Prasica“. Šlo je za opis prave Alenke Bratušek in ne tiste, ki jo zadnjih 15 let slikajo mediji in ona sama. Odziv na prvo žogo so bile grožnje z ustreznimi pravnimi postopki. Laže, tožila ga bom, kazensko ga bom preganjala in podobne je razlagala medijem, ki so ji verjeli. Postopkov pa od nikjer, ker jih nikoli ni sprožila. Svojih virov nikoli ne izdajam, za nobeno ceno. Pri Bratuškovi pa bom naredil izjemo. Eden od virov je bila moja stara prijateljica iz narkomanskih časov, Sanja Ajanović Hovnik.
Kot vam je znano, mi je Sanja Ajanović Hovnik zaradi razkritja njene preteklosti napovedala vse ustrezne pravne postopke in kazenski pregon. Tožbo je res spisala, na kazenski pregon pa priročno pozabila. S tožbo sem bil seznanjen, zato sem po nasvetu odvetnika poiskal osebe, ki so bile vpletene v to fužinsko zgodbo o preprodaji drog. Lastnik lokala je zavijal z očmi, da tega res ne rabi po četrt stoletja. Stojanović in Arnaut sta mrtva, kje je Nuhić nimam pojma, četrti pa je po poročanju medijev spet v priporu zaradi drog. Ostanejo še bivše stranke, torej odvisniki. Našel sem štiri, ko so nekoč kupovali od Sanje. Kakšno težo ima pričanje ljudi iz roba družbe na sodišču, lahko ugibate. Tvegana obramba. Najbolje priče bi bili kar kriminalisti, ki so nas takrat aretirali. Dobro se spomnim vsaj treh, ki so takrat sodelovali v raciji in na hišnih preiskavah. Zato sem jih poiskal.
Klical sem vse policijske postaje in uprave v Ljubljani, se predstavil, povedal koga iščem in zakaj. Lahko mi verjamete, da je moje poizvedovanje prišlo na ušesa glavnim plesalcem, Hovniku in Sanji Ajanović Hovnik. Ta bo pa težka, kajne. Vsi trije so še zdaj zaposleni v slovenski policiji na vodilnih položajih. In nihče od njih ni pripravljen pod prisego lagati, da bi reševal ugled bivše ministrice za javno upravo. Njena tožba je bila naenkrat na hudo trhlih nogah. Zato je naredila edino, kar je lahko, da se ne osramoti do konca. Od tožbe je odstopila. Enostavno je ignorirala tožbo, ki jo je vložila in kljub večkratnim pozivom sodišča ni plačala takse, da bi jo sprožila. Naj gre v pozabo, je sklenila. In potem tišina.
Njena tožba je šla v smeti konec oktobra. Do zdaj je bilo dovolj časa, da bi mediji z istimi vatli, kot so ustrezne postopke napovedovali, zdaj tudi nadaljevali! Sanja, zakaj ni tožbe? Se hecaš? Nič, tišina. Še Sanja mesec in pol molči, da je odstopila od tožbe. Transparentnost pa taka. Reporter sem spomnil, da so bili prvi, ki so mi napovedali Sanjine postopke. Zato bi bilo pošteno, da zdaj objavijo, da je sodišče tožbo zavrglo in zakaj. Kar so tudi korektno storili.
Sanji Ajanović Hovnik se po novem letu obeta nova služba. Janković naj bi jo imenoval za novo direktorico ljubljanske upravne enote. Še kdo pleše?
