Petkovo jutro v Ljubljani. Najraje bi ostal doma, pa zaradi vseh obveznosti ni šlo. Peljem se po Celovški proti centru, na radiu pa razgraja Welcome to the jungle. Zelo primeren uvod, ko zapelješ v center. Takoj za podvozom me pozdravi napis Free Palestina, večkrat prečrtano z rdečo. Za križiščem na Gosposvetski je parkirano kup »kombijev« raznih obrtnikov, ki urejajo zaključna dela v novo zgrajeni Anderličevi palači za elito. Sodna palača je takoj za ovinkom. Če bi bil zloben in privoščljiv bi rekel, da je lokacija za prihodnost kar priročna.
Pol ure kasneje je megla še vedno glavna v najlepšem mestu Zorana Jankovića. Grem od sodne palače proti Trdinovi, ko me ustavi starejša gospa. Ruta, ponošena jopica, takole na prvo žogo bi rekel, da ni iz Ljubljane. Najbrž me bo vprašala za kakšen naslov, sem si mislil. Ona pa mene vpraša, če imam kakšen evro, da bi si kupila nekaj za jest. Poznam vse narkomanske in klošarske fore žicanja denarja in kdo kam spada. Ljubljanski klošarji se delijo na pijance in narkomane. Vsaj nekoč je bilo tako. Zdaj pa se pojavlja nova skupina, ki nikamor ne spada. Stari, revni in lačni. Brez substanc. Gospa se mi zasmili in ji dam dva evra. Takrat mimo pride generalna sekretarka vlade Vesna Vukovič. Ura je bila približno 8.50, da ne bo kdo rekel, da je bila kje drugje. V svetlem plašču in namazana po obrazu, da se je vse svetilo pred njo. Takole na oko bi rekel pol kile pudra in 100 gramov šminke na tri sloje Nivea kreme. Stari ženici sem rekel, tale vam bo pa kosilo kupila, njo prosite za kaj več.
Želite dostop do vsebine? Naročite se in pridobite dostop do vseh objav.
Paketi že od 1 EUR/teden.
