Zbudil me je ropot. Odprl sem oči, zlomljen in zjeban do konca. Spanje v pisarni na mizi, kurac je to. Glava me je bolela od razmišljanja in tehtanja, kaj storiti? Pizda, december je pred vrati, kup načrtov sem imel za ta december, med drugim dopust, ki ga nisem uspel izkoristiti poleti. Zdaj pa naj se spustim v tole sranje pod krinko? Stopil sem v kopalnico in se uredil, potem pa sem odšel čez cesto v bife na kavo. Bife v Kočevski Reki, to je nekaj imenitnega, kar verjemite. Ko sem dobil zvarek, ki naj bi bil kava, sem popizdil. Kave tam pač ne dobiš, ker se zjutraj vsi nalivajo z žganjem. Verjeli ali ne, večina tam je alkoholikov. V sorodu so si vsi na tem bivšem zaprtem območju. Zato so tudi na pol debilni. Tam stari fuka ženo, hčerko, snaho in še koga. Ja, tudi to je Slovenija. Za Njavra bi dal roko v ogenj, da je eden teh “home made” izdelkov.
Po krajšem zmerjanju pijancev navsezgodaj, sem se dodobra zbudil. Zastava pred štabom je že plapolala, začel se je nov dan v Specialni brigadi Moris. Jutranje drkanje mi je že zdavnaj prišlo pod kožo, obveznih 12 kilometrov teka iz baze do Štalcarjev in nazaj mi je bilo v veselje, prav tako vsi fizični napori, ki so sledili. Če nisi bil na nalogi, si se uril cele dneve. Prihajali so vedno novi in novi inštruktorji, vsak mojster svoje obrti. Pestro in zanimivo, ko se je dan nagibal proti večeru, smo bili sesuti do konca. Včasih sem si prav želel, da ne grem nikamor ampak ostanem v bazi na urjenju. Tega dne sem zapustil bazo in z Njavrom sem odšel na Pentagon v Ljubljano. Bazo na Škrilju semnaslednjič videl šele čez sedem mesecev.
Sedem mesecev je trajala “operacija Marinec”! Operativni del se je končal z aretacijo v Depali vasi, politični obračun pa mislim da traja še danes. Igralci so se zamenjali, glavna akterja pa še kar gonita svoje na drugih “poligonih”. Če se danes ozrem nazaj je še dobro, da ni prišlo do večje pizdarije. Elitna brigada Slovenske vojske je do zadnjega na smrt sovražila svojega vrhovnega poveljnika, predsednika Milana Kučana. Za nas je bil komunist, rdeči odpadnik in stvor najslabše vrste. On in vsi komunisti! Rdeča banda, komunjare, tako so nas učili vsak dan. Ne bom pozabil, ko smo ščitili trgovino z orožjem, prenašali vreče in torbe deviz. Medtem so Lovšin,Zvonar in Krkovič dnevno kasirali milijonske cifre v devizah. Kje je končal ta denar?Joj, kaj pa govorim? Nobenega denarja ni bilo, je Janša že stokrat povedal, da smo vse zastonj dali Hrvatom in Bosancom. Če kdo govori drugače, laže. Najbrž sem sanjal, da sem nosil torbe z gotovino v Krkovičevo pisarno, kjer so posvečeni denar šteli in ga sortirali. Kdo so bili posvečeni? Kdo le? Lovšin, Zvonar, Krkovič in najbrž še kdo. Ne najbrž, prav gotovo. Ampak rekel sem si, napisal bom samo kar sem sam videl in doživel,”rekla -kazala”,ne jebem tega.
Prvi kontakt z Smolnikarjem mi je organiziral Grega Emeršič, takrat natakar v Valvasorju. Smolnikar je ves začuden prišel, kaj bi jaz rad od njega? Zdaj je bilo vse v mojih rokah. Ga bom zavedel in prepričal v nastavljeno igro,ali me bo prebral. Da je bil pritisk še večji, je poskrbel Njavro z popotnico:
»Janez računa nate «.
Pizda, v želodcu me je grabil krč in usta sem imel suha, ko me je Smolnikar gledal v oči in poslušal z odprtimi usti. Kmalu mi je bilo jasno, da Smolnikar ni pozoren na nič. Zaslepljen od sovraštva in pripravljen storiti vse, da se maščuje, ker so ga nogirali kot tatu goriva (kar je bila laž, goriva pač ni kradel). Govoril sem mu o podvigih, ki se nikoli niso zgodili, pomešano s tem kar je vedel, da se dogaja. Od tega, da prodajamo orožje, urimo Bosance in operiramo tam, kjer nimamo kaj iskati. Storilce kaznivih dejanj v svojih vrstah ščitimo, skratka kup pripravljenih dezinformacij, ki so mu zmešale glavo in zameglile razum.
Sredi pogovora je Smolnikar opazil, da je v lokalu tudi Podbregar iz VOMA. Ga poznaš, me je vprašal in pokazal nanj?
Ne, prvič ga vidim, sem se zlagal.
Pojdi za mano, mi je dejal in izginil ven.
Šel sem za njim. Odpeljala sva se do ZOO parkirišča. Tam se je začelo “zares”. Smolnikar je izvlekel pištolo, mahal z njo in rekel. Če me vlečeš, te počim. To ni šala, ti je jasno? Delal boš po mojih navodilih. Ne skrbi za nič, ker tvoji bodo končali za rešetkami, tebi bomo pa službo v SOVI dali.
Kdo ste to vi, sem vprašal?
Delam za organizacijo, mi je zabrusil. Red bo v tej državi, boš videl. Kučan stoji za tem, ko bo Janša najebal glej, da boš na pravi strani. Podrobnosti tega sestanka so se že tolikokrat pojavile v javnosti, da ga ne bi spet opisoval. Kaj je res in kaj ne, o tem ni bilo nikoli dvoma, ker sem bil vedno ozvočen. Ko je Janša izvedel kakšna igra se mu pripravlja, je vrag odnesel zajebancijo. Postal sem prvi operativec in najbolj pomembna figura na njegovi šahovnici. Življenje se mi je postavilo na glavo. Naslednjih šest mesecev se je dogajalo kot v filmu. Dobival sem se z Smolnikarjem, mu nosil dezinformacije in pritiskal nanj, da me predstavi drugim članom organizacije. V dokaz, da ni vse skupaj njegovo maslo. Operacija je kmalu dala rezultate. Dezinformacije in ponaredki, ki jih je pripravljal Njavro, so se znašli v Mladini, Dnevniku in še kje, jaz pa sem načenjal njihovo mrežo. Igral sem prestrašenega agenta, ki hoče zaščito in varnost. Smolnikar mi je obljubil, da mi bo pripeljal njegovega šefa, Petra iz SOVE.
Peter je bil nihče drug kot Drago Kos, takrat namestnik Klavore v kriminalistični policiji, danes bolj znan kot bivši šef protikorupcijske komisije in oče narkomana Andraža iz I8M. Kosa sem dobro spoznal. Kot profesionalec ni bil od muh, kot človek pa manj kot drek. Za Kosom je prišel na vrsto Erhatič, stari znanec iz Policijskih vrst. Pa Perko, prav tako kriminalistična služba. Niso bili toliko pomembni vsi ti skorumpirani policaji, kot je bil pomemben Kučanov svetovalec za varnost, Peter Šefman. Z njim je Kučan pustil svoj podpis in spodbodel Janšo, da gre na vse ali nič.
Po profesionalni plati smo jih držali za jajca, vse sem uspel posneti. Žal pa je igro vodila zaslepljena politika, zato je bilo nadaljevanje pogubno. Toliko črnila je bilo prelitega zaradi afere Depala vas, morje laži in dezinformacij. Če povzamem, šlo je za obračun Kučan – Janša, za večjo pogačo od orožja in za stare ideološke razprtije. Kako naj si npr. razlagam dejstvo, da smo ščitili trgovino z orožjem? Na Mariborsko letališče smo mi Morisovci razložili več kot sto ton orožja, da ga prodamo Bosancem. Izetbegović je za garancijo pustil helikopter BELL 412 na Mariborskem letališču. Nekaj dni smo na mrtvo stražili in skrivali, kaj imamo na letališču. Potem pa nor ukaz iz vrha. Umik z letališča, čez nekaj ur pa smo v spremstvu novinarjev vdrli na letališče in odkrili orožje. Janša je sklical novinarsko konferenco in obtožil Kučana za lastništvo tega orožja. Takratni šef mariborske izpostave VIS-a Silvo Komar je prvi najebal. Zaprli so ga, čeprav nič krivega. Tako funkcionira država in politika. Takrat mi je postalo marsikaj jasno. Ne vem koliko državljanov ve, da je bila Slovenija 29.3.1994 na robu vojaškega udara. Parlament je zaradi Depale vasi odstavljal Janšo, Kacin stari znanec je ves poštirkan čakal na razplet. Vedel je, da ga čaka ministrski stolček takoj, ko Janša pade. Še nekdo je čakal, da Janša pade. Specialna brigada Moris. Načrt je bil, da vdremo v parlament takoj, ko bodo izglasovali Janšev odstop. V večernih urah je bila večina Morisa že v Ljubljani, razporejeni v okolici parlamenta in še na nekaj mestih, da preprečimo morebitno posredovanje policije.
Okoli druge ure zjutraj je bilo, ko je Janšo parlament odstavil. Zdaj smo bili mi na potezi. Nisem verjel, da je prišlo tako daleč! Tri leta nazaj smo skupaj nagnali JLA iz Slovenije, zdaj pa smo na pragu obračuna med seboj. Navlekel sem maskirno kapo na glavo, še enkrat pogledal, če je varovalo na orožju odprto in srepo opazoval glavni vhod, kamor bo vsak trenutek krenila moja skupina. Ostale formacije so pokrivale ostale izhode in bile pripravljene na širšo blokado centra mesta. Še danes ne vem, katera trezna glava je prepričala Janšo in Krkoviča, da tako pač ne gre v demokraciji. Namesto ukaza za napad in zavzetje parlamenta je prišel ukaz, da se umaknemo prav v Kočevsko Reko. Bili smo poraženi in ponižani. Brez vojskovodje in razpuščeni, nekateri so celo spustili nekaj solzic za našim ministrom, Njavro je bil prvi.
Začelo se je daniti, nam pa je začelo hudo goreti pod nogami. Naslednji dnevi so minili v uničevanju sledi in obremenilnega materiala. Vedeli smo, da so tudi Krkoviču šteti dnevi na čelu Morisa.
