Afera Depala vas se je začela in končala z menoj. Marsikaj je bilo napisanega in kup ponižujočih zapisov sem kasiral s strani ljubljanskega Dnevnika in Mladine. Takratno Delo je bilo na naši strani. Medijsko prepucavanje je šlo čez vse meje in za finale sem kasiral še leto dni zapora. Trije ministri in kup državnih uradnikov je izgubilo svoje položaje, javnost pozna dogodke, kot so jih servirali “mediji”, torej imam vso pravico napisati vse kar se je dogajalo. Ker sem imel v tej pizdariji glavno vlogo, sem kar pravi naslov.
Bil je lep novembrski dan, služba je šla h koncu, še diverzantsko taktiko predelamo in gremo domov. Petek je. Na poti v predavalnico me je prestregel Njavro, takratni pribočnik šefa Krkoviča. Živčno je pogledoval okoli in siknil; Pojdi z mano v pisarno, nekaj na štiri oči se morava pogovorit.
Kaj ga muči, sem se spraševal in stopil za njim. Na Njavra so se pizdarije kar lepile, če ni sesul službeni avto, ga je na cesti pretepel ribniški mesar in mu vzel pištolo. Sramota. Zapletel se je z novinarko Špelo Predan, zato ga je skrbelo, da tega ne izve Janša, ki je tudi grel posteljo dotične vlačuge v Zalogu. Dobro, kdo pa takrat ni končal v njeni postelji? Vabila je vse, kar je nosilo uniformo. Žal so v njeni postelji končali tudi marsikateri v modri uniformi, to pa je že bil konflikt interesov. Prava Mata Hari tale Špelca. No ja, Njavro je že vedel, zakaj tam vedri.
Zapri vrata in sedi. Potem sva sedela v tišini in se gledala. To je bila Njavrova fora, tišina dokler ti ne dopizdi in potem sam začneš pogovor. Kaj je, zakaj sva sem tukaj in tako naprej, dokler ni Darko skontal, kje te čevelj žuli. Čeprav je v tistih časih žulil predvsem njega.
Smolnikar!
Kaj Smolnikar, sem začudeno vprašal? Kaj je z njim? Pred pol leta je dobil odpoved, baje zaradi kraje goriva, kar je bilo za lase privlečeno. Ne vem zakaj je dobil odpoved, me tudi ne briga pravzaprav.
Poiskal ga boš, naključno seveda. Potem dobiš ostala navodila. Mudi se mi zdaj, razmisli kako bi se mu približal, je končno izdavil Njavro in to je bil konec pogovora.
Kaj je zdaj to z Smolnikarjem? Po vojni je prišel k nam iz Policije, delal leto in pol in potem dobil odpoved. Dokler je bil pri nas, je bil celo poveljnik oddelka VP, zdaj pa je baje spet v Policiji. Nič mi ni bilo jasno. Zakaj bi ga jaz poiskal, saj še prijatelja nisva bila?
Potem sem še prehitro sem ugotovil kam pes taco moli!
ZAČETEK KONCA
Pisarno takrat dragega kolega sem zapustil z mešanimi občutki. Stopil sem za štab in prižgal cigareto. Vlekel sem dim, puhal oblačke in si razbijal glavo, kaj ima Njavro spet za bregom. Nič pametnega mi ni padlo na pamet. Najbrž mu je pofukal kakšno pičko, pa se Njavru meša. Ne bi bilo prvič, Njavro je zrastel med Kočevskimi kmeti, oblačil se je kot kmet in obnašati se ni znal. Baje je leta 91 sploh prvič videl Ljubljano. Na novinarko Špelo Predan se je zalepil kot muha na drek, dobesedno. Špela je bila manj kot drek, porivala je s pol Moris-a, z nekaj policisti ,politiki, Edvardom Ovnom, Marko Crnkovićem, Janezom Janšo, Dušanom Mikušem ,Miranom Ališićem, Danilom Slivnikom…,ne bom nadaljeval. Samo drobec njih sem omenil, prodorna novinarka! Njavro ji je seveda vse zgobcal, zato smo jo morali imeti pod nadzorom. Še to se nam je manjkalo. Nekaj časa sem bil prepričan, da je Predanova naša tiskovna predstavnica. No ja, neke vrste je res bila, packa packasta.
Pot do Ljubljane se mi je vlekla. Vsak dan 150 kilometrov zaradi službe, 75 tja in še toliko nazaj. Ta dan se mi je vožnja še posebej vlekla. Ni bil običaj, da je Njavro razpravljal z mano, pravzaprav z nikomer. Odkar se je smukal v bližini Janše, mu je zrastel greben. Kolikokrat se je privlekel na sestanek in začel; Prihajam od Janeza! Kdo si je takrat upal poklicati ministra Janšo in preverjati Njavrove ukaze? Nihče! Model je vrtel cel Pentagon na ta račun, še v.d. direktorja VOMO Dušan Mikuš mu je kimal, neverjetno. Moris je bil v tistem času vse! Resnično, Janša ni zaupal uradnemu VOMU zato smo prevzeli kup nalog, ki so sicer v domeni varnostne in obveščevalne službe. V medijih se nas je kmalu prijelo ime PARAVOMO, povsem upravičeno bom dodal.
Nisem še prišel do Ljubljane, ko se je začel dreti pozivnik, popularni pager. Sranje, kje najti telefon, ker mobitelov še ni bilo. Nekaj primerkov NMT prenosnikov smo že imeli, ampak vleči tisto škatlo s seboj, no way? Na Lavrici sem končno ugledal gostilno ob cesti, ustavil sem in odšel noter. Prijazna debela šefica mi je pokazala kje stoji aparat. Zavrtel sem izpisano številko in čakal.
Podpolkovnik Krejan tu. Takoj, ampak takoj se javi na RŠTO na Prežihovo. In odložil. Koji kurac je zdaj to, nič mi ni bilo jasno. Dobro sem vedel, kdo je Krejan. Šef vojaške varnostne službe na republiškem štabu. Nikoli nisem govoril z njim, zato mi nič ni bilo jasno. Poklical sem domov punco in odpovedal kosilo, kot že tolikokrat do poprej in se odpravil proti avtu. Pri avtu se zaletim v Njavra? Kaj za vraga zdaj ta išče tu? Ni mi bilo všeč, da se je podlasica vozil za mano, ampak rekel nisem nič.
Pelji za mano, mi je skoraj ukazal. Pa sem mu zabrusil, ne bo šlo, grem domov fukat, če veš kaj je to. Njavro je prebledel, vedel je kam ciljam. Špela je bila gobčna in je veselo razlagala svoje posteljne aktivnosti in ni pozabila osramotiti Njavra. Nisem bil sicer pristaš tovrstnih zajebancij ampak Njavro mi je šel ta dan že pošteno na kurac. Ne zajebavaj se z mano, takoj greva na RŠTO. Takoj, čakajo naju. Kdo naju čaka, kdaj sva pa midva kdaj skupaj hodila okoli? Od njegove napake zaradi katere je širna Slovenija izvedela, da smo mi po ukazu Jelinčiću nastavili eksploziv pod avto, se nihče ni počutil varnega v njegovi bližini. Vedel sem, da nimam kaj. Služba je služba, malo sem se še prerekal z njim, potem pa sem se ponižno usedel v avto in zapeljal za njim.
RŠTO je stavba sredi centra Ljubljane na Prežihovi 4. Nisem rad zahajal v to stavbo, preveč bivših jugo oficirjev se je smukalo po pisarnah. Delali niso nič, samo mastne plače so vlekli in srali po Sloveniji. Škoda, da smo takrat sprejeli vso južno bando, ki je bila pripravljena prestopiti k nam. Zame so bili to izdajalci, prisegli so eni domovini in jo izdali zaradi lastnih koristi. Jaz ne bi nikoli prestopil kamorkoli in izdal svojo domovino. Takšne vrste ptice so vedrile na Prežihovi, zato res nisem maral tja po kakršnihkoli opravkih.
Parkiral sem avto in stopil za Njavrom. Molče sem stopil za njim v dvigalo Do vrha sva molčala, potem pa mi je zabrusil. Svetujem ti, da pristaneš na to,kar boš zdaj slišal. Kako prosim, je to grožnja? Kurac kočevski, ne mi s takimi. Kurbin sin ciganski, čisto sem bil iz sebe. Vpitje in prepir na hodniku so slišali vsi, zato so se odprla vrata in na hodnik je stopil Krejan. Preden se pobijeta stopita noter, da slišim v čem je problem in kdo je čigav sin? Poklapana sva vstopila v pisarno. Notri sta bila še dva modela, ki sem ju prvič videl.
Sedi Mitja, boš kavo, je začel Krejan?
Ne hvala, zakaj sem tu?
Dare, boš ti kaj, se je obrnil proti Njavru?
Njavro je začel o kavi in babah zato sem spet dvignil glas. Halo nismo v gostilni, lahko že izvem, čemu smo tu?
Krejan je globoko zajel sapo in začel. Dare ti je že omenil Smolnikarja. Sledila je tišina.
Nič konkretnega se nisva menila, zakaj?
Smolnikar je navezal stik z nekom iz Moris-a. Nagovarja ga, da nas vse skupaj zatoži z ministrom na čelu. Zbira podatke in dokumente o trgovini z orožjem, skratka zganja klasično vohunsko dejavnost, je skočil v besedo Njavro. Krejan ga je strupeno pogledal in Njavro je utihnil.
Ne vemo, kdo stoji za njim in kaj točno hoče, je pa zadeva delikatna. Dolgo smo debatirali in premlevali, potrebujemo zanesljivega, res zanesljivega sposobnega človeka, da se približa Smolnikarju in ugotovi, kaj se dogaja. Vsi se strinjamo, da si ti najbolj primeren. Poleg ostalega, nisi nikoli imel nič z njim.
Zakaj jaz, sem vprašal?
Smolnikar ve, kakšen položaj zasedaš in ve, da si bil in si zraven pri pomembnih operativnih zadevah. Ve. Da si nezadovoljen v Kočevski Reki, zato si pravi za to nalogo.
Kaj konkretno pa se pričakuje od mene, sem spraševal naprej?
Naključno se boš srečal z njim in se zapletel v pogovor. Potarnal boš, da te je strah, da ne najebeš za stvari, ki jih počnete v MORIS-u. Navrgel mu boš nekaj krepkih, pa prestrašeno moraš delovati. Omeni, da si slučajno videl dokumente, zaradi katerih bi marsikoga bolela glava.
Torej naj ga sprovociram ali kaj?
Točno tako. Vidim da si odprte glave, sprovociraj prasca, da ti bo nasedel Potem bomo videli kako naprej.
Kje pa naj ga najdem, s kakšno temo naj sploh začnem in predvsem me zanima, koga že ima na vezi in kaj se je do zdaj dogajalo?
Tega ti zdaj ne moremo povedati, za tvojo varnost gre, pa konec koncev tudi za varnost tvojega kolega. Da ne bo nejasnosti pri interpretaciji, kaj si govoril z njim in zaradi tvoje varnosti, te bomo ozvočili. Ne boš sam, pokrivali te bomo.
V naslednji uri sem izvedel, kje se Smolnikar giblje, s kom se druži, kje rekreativno brca žogo, katero natakarico fuka in še kup podatkov so mi natrosili. Ko sem upal, da je ta skrivnostni sestanek pri koncu, me je čakalo novo presenečenje. Pred mano se je znašel list papirja iz katerega je bilo razvidno, da kot specialec Morisa dobim posebna pooblastila za delovanje pod krinko, vse seveda na prostovoljni bazi. Kurac pa prostovoljna baza, še preden ste govorili z mano, ste že pripravili potrebne dokumente. Kaj če rečem ne?
Vedel sem, da tukaj ni ne. Po drugi strani pa se mi je vse skupaj slišalo kot, da se grem igrat James Bonda. Zakaj pa ne, niso rabili dosti, da so zainteresirali 23-letnega mulca za tovrstno akcijo. Pa še za spremembo se ne bom izpostavljal, kot je bil primer Beograd ali Sarajevo, od koder se nisem mogel vrniti dva meseca, ker so me poslali v zaščito konvoja Slovencev, ki so jih hoteli evakuirati iz Sarajeva takratni Demokrati, Rupel, Bavčar, Kacin. Slovencev ni bilo, kup Bosancev, ki so imeli neke veze z Slovenijo v stilu tetka mi radi u Trbovlje, pa je že bil pravi za konvoj. Resnici na ljubo ni nikogar brigalo za Slovence. Demokrati so se prišli slikat, ker so bile v Sloveniji volitve, potem pa gas nazaj. Jaz in trojica sodelavcev pa smo ostali, da zavarujemo še en konvoj, ker zdaj se je res javilo precej pravih Slovencev. Prej ni prišel glas do njih, da smo jih prišli evakuirat. Seveda je nastalo totalno sranje, umik ni bil več možen. Iz Sarajeva se je umaknila tudi JLA in Mladićeva drhal je užgala po Sarajevu. Znašli smo se u pizdi, res u pizdi. Dva meseca skrivanja v zaklonišču hotela, družbo so nam delali Nigerijski UNPROFOR. Raje se ne spomnim kam so nas poslali in znajdi se. Po dveh mesecih smo skoraj z orožjem izsilili, da so nas vzeli na ruski transporter, ki je pristal na Sarajevskem letališču, ko so prvič vzpostavili zračni most za humanitarno pomoč. Na letališču Pleso v Zagrebu so nas izkrcali, potem so nas prišli iskat gospoda iz VI. uprave Mors-a.
Pa Celovec, rutinska ugrabitev Grka, ki je Janši ukradel milijon dolarjev avansa za neke protiletalske rakete. Stvar je šla narobe, deset dni preiskovalnega zapora v Avstriji, preden se je prikazal odposlanec direktorja VOMO Lovšina. Raje se ne spomnim vseh zgodb, kjer mi je šlo za glavo. Torej je ta naloga navezati kontakt z bivšim sodelavcem in ga zajebati, po domače povedano?
Podpisal sem pripravljene papirje. Mnogo kasneje, ko se mi je sodilo na sodišču za podvige pod skupnim imenom “Depala vas”, jih je sodnik Šinkovec označil za lažne dokumente in mi prilepil leto dni zapora. Hvala ti Janša za to leto in vse,kar je sledilo. Krejan je papirje pospravil v mapo in na njo napisal OPERACIJA MARINEC. Marinec je bilo moje tajno ime za vojaško varnostno službo. Končno predstavil ostala prisotna, ki sta do takrat molčala.
Andrej Podbregar, močan možakar, pleša in brki, bivši agent SDV mi je stisnil roko, da so se mi pobelili členki. Res hrust tale Podbregar. On je tu za tvojo varnost. Kjerkoli boš, bo on blizu tebe. Če boš v težavah, bo posredoval. Seveda ne samo on, cela ekipa. Ampak v kontaktu boš z njim. Tudi Njavro s svojo skupino je vključen, tako da te nima kaj skrbeti. O pizda, pa ravno zdaj me je začelo skrbeti. Če bo Njavro pazil name, se mi ne piše nič dobrega.
Njavro je bil sicer srčen in predan fant, vendar nesposoben za kaj takega. On je bil mojster laži, dezinformacij in provokacij. Službeni maneken, kaj drugega pa ne. Njega označiti za specialca je bilo smešno. Mesar iz Ribnice mu je na cesti prisolil klofuto, vzel službeno pištolo in jo odnesel na Policijo. Jaz bi dal takoj odpoved in odselil bi se na drug konec sveta, Njavru pa ni prišlo do živega, čeprav je bil tarča posmeha. Edini specialec, ki nima veze z borilnimi veščinami. Še vklepanje mu ni šlo od rok. Ko smo v Ribnici ujeli oficirja KOS-a Suljevića, so se Njavru tako tresle roke, da ga je moral vkleniti Smolnikar. Kakšna ironija, zdaj pa je Smolnikar očitno tarča Njavra. Prav zanimalo me je, kaj se bo izcimilo iz tega? Je Smolnikar res kaj rovaril proti nam ali je to muha in maščevanje Njavra? Če je kdo na tem svetu obseden z maščevanjem, je to Njavro.
Drugi model se mi ni predstavil. Kasneje sem izvedel, da je tudi bivši SDV-jevec, zdaj pa je služil nam, točneje bil je Njavrov mentor. Tam je bil, da me oceni,če sem primeren za to nalogo. Ni mi bilo jasno, zakaj taka uvertura? Pa vsa ta ekipa in sestanek v prostorih RŠTO? Kmalu mi je bilo precej stvari bolj jasnih, operacija proti Smolnikarju je bila že v polnem zamahu, preden so mene vključili.
Ko sva z Njavrom odhajala, sva molčala. Ko sva prišla na dvorišče, pa se je razkokodakal, češ kaj se grem, kako se obnašam, kaj si dovolim, če se mi sploh sanja, za kakšno operacijo gre? Pol ure sem iz njega izvlekel vse,kar bi mi moralo ostati skrito. Krtov v MORS-u je več eden od njih je Tone Peinkiher, pa Brane Lukač in njegova operativka Darja. Za Smolnikarjem, da stoji hudič in pol v obliki samega osovraženega rdečega Kučana. Milan Kučan je bil takrat najbolj osovražena in prezirana oseba med Morisovci, klicali smo ga CLIO. Po reklami, ima vse, kar imajo veliki.
Sedel sem v avto in speljal Po Tivolski sem divjal, kot bi me preganjali duhovi. Mimo železniške postaje sem skoraj povozil trenirkarja ,ki se je mastil z burekom. Pri športni dvorani Tabor sem ustavil in stopil ven. Ni mi dalo miru, nisem mogel kar domov. Ura je bila pozna, kosilo me je čakalo ob 16 uri, zdaj je skoraj polnoč. Ni se mi šlo domov, spet prerekanje, da imam drugo babo…. kako naj ji povem, kaj počnem? Lagal sem, da sem stražar, da čuvam skladišče in podobne oslarije.Nič nisem smel razlagati, kaj zares počnem v službi. Za njo je bila edina razlaga varanje. Super, poleg vsega sranja, ki se mi obeta, še jebada doma. Nisem vedel, o čem naj tuhtam, o izgovoru doma ali o tem kar sem doživel zadnje ure. Najbolje, da zjutraj obvestim Krejana, da se ne čutim sposobnega za to nalogo. Ampak? Hm! Ampak izziv! Ne vem kateri hudič me je obsedel, da nisem odpovedal naloge. Kaj me je vleklo v to? Prižgal sem cigareto, zaprl oči in si predstavljal, da sem daleč stran. Neka tesnoba me je prijemala. Občutek, ki ga nisem poznal.
…..
